Logoterapija
Kaj je logoterapija?
Logoterapija je psihoterapevtska metoda, ki jo je razvil avstrijski nevrolog, psihoterapevt in filozof Viktor E. Frankl v drugi polovici 20. stoletja. Ime izvira iz latinske besede “logos”, kar pomeni smisel ali razum. Temelji na prepričanju, da je iskanje smisla osrednji element človeškega obstoja, in da je sposobnost najti smisel ključna za dobro duševno zdravje.
Osrednje načelo logoterapije je, da človek nosi odgovornost za iskanje in ustvarjanje smisla v lastnem življenju, tudi v najtežjih okoliščinah. Frankl je razvil to terapevtsko metodo na podlagi lastnih izkušenj, ki jih je doživel v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Odkril je, da so tisti, ki so ohranili pomen in smisel v svojem življenju, kljub neizmernim trpljenjem, bolje prenašali težke razmere in imeli večjo moč za preživetje.
Logoterapevti pomagajo klientom odkrivati in razvijati lastne vrednote, cilje in smisel v življenju. Terapevtski proces vključuje raziskovanje klientovih notranjih prepričanj, vrednot, strahov in življenjskih ciljev. Pomembno je tudi razvijanje odgovornosti za lastno življenje in odločitve. Logoterapija poudarja svobodo izbire in sposobnost soočanja z življenjskimi izzivi s pozitivnim odnosom.
Ena od ključnih idej logoterapije je tudi koncept “tragične triade”, ki vključuje trpljenje, krivdo in smrt. Frankl je verjel, da se v soočanju s temi temeljnimi človeškimi izzivi človek lahko dvigne nad svoje trenutne težave in najde globlji smisel v življenju.
Hermenevtični krog
Koncept hermenevtičnega kroga ponazarja, da je to, kako doživljamo svet in vse, kar srečujemo v svetu določeno s tem, kakšen odnos zavzamemo do sveta, kako ga razumemo in interpretiramo. To, kako doživljamo svet pa spet določa naš odnos do sveta, naše razumevanje in interpretacijo, v čemer se skriva krožnost.
V svojem doživljanju smo kot bitje govorice zmeraj tudi že v odnosu do samih sebe. Ker naše izkustvo nastaja v prepletu tega, kako se nam kaže svet in našega odnosa do sveta, na eni strani razumemo sami sebe glede na naš odnos do tega, kar doživljamo v svetu; na drugi strani pa je naše izkustvo sveta samo spet določeno s tem, kako razumemo sami sebe.
Smiselno izkustvo nastaja šele v prepletu tega, kako se nam kaže vse, kar srečujemo v svetu, odnosa, ki ga zavzamemo do sveta in odnosa do samih sebe.
Ker pa gre pri omenjeni krožnosti za dinamičen proces, ki rezultira v posameznikovi osebni rasti, lahko rečemo, da v resnici ne gre za krog, temveč za spiralo, saj se naš obstoj ne giblje samo na eni in isti premici, temveč ga zaznamujejo stalno spremljajoče spremembe in rasti v razumevanju in odnosu tako do sveta kot samega sebe.
